Prvi požig vasi 

Takoj ob prihodu Italije je bilo jasno, da iredentistična nestrpnost do slovanskega življa se ni prenehala. Nasprotno, ta je dobila še krutejše obeležje v porajajočem se fašizmu, katerega cilj je bil: uničiti slovensko prebivalstvo na priključenem ozemlju. Komaj so se razpršili temni oblaki prvega svetovnega spopada že so mračne sile iredente in fašizma iskale ugodnih trenutkov za uresničitev svojih uničevalnih ciljev. Parlamentarne volitve v Italiji 15. maja 1921 so omenjene sile izrabile za neposreden napad na Slovence. Na volitvah so nastopili tudi Slovenci in Hrvati na priključenem ozemlju Julijske krajine s svojimi kandidati. To pa ni šo v račun fašističnim krogom, zato so po vsej Julijski krajini in Istri organizirali posebne skupine, ki so se premikale od vasi do vasi in na vse mogoče načine ustrahovale slovenske in hrvaške volivce, da ne bi volili svojih kandidatov, ampak tiste na italijanski nacionalni listi. Tako so se na dan volitev fašisti na kamionih usmerili iz Milj proti Ospu, kjer je bilo volišče.
Na pobudo političnega društva Edinost iz trsta je Jože Slavec iz Ospa sprožˇil nabiralno akcijo za pomoč prizadetim zaradi fašističnega nasilja. Nabrali so 4500 lir in jih podarili trem pogorelcem iz Mačkolj.Upravičeno se poudarja, da je ob tej priliki ljudska solidarnost prišla do polnega izraza, utrdila narodno zavest in pripravljenost na upor. Za obnovo požganih hiš so prizadeti lastniki dobili gradbeni material iz Jugoslavije. Fašistični bes se s požigom vasi še ni polegel ter se je s svojo ustrahovalno politiko nadaljeval tako, da so stevilni vaščani bili aretirani. Zaprli so Marija Tula, Matijo Hrovatina, Ivana Pasarita, Matijo Križmančiča, Josipa Tula in Josipa Smotlaka; Matijo Zobina pa so pretepli. Krajši čas sta bila priprta še Peter Parovel in Ivan Smotlak.

FAŠISTIČNA RAZNARODOVALNA POLITIKA 

Prihod fašizma na oblast in njegova brutalna diktatura načrtno uničuje vse, kar je v Italiji naprednega, pri nas pa osredotoči svoje početje na slovenska društva in ustanove. Z Gentilejevo reformo (1. oktober 1923) je odpravljen pouk v slovenskem jeziku v prvem razredu osnovne šole, do leta 1928 pa je bila osnovna šola popolnoma poitalijančena. Zakon je sicer še predvideval dodatni pouk za slovenski oziroma hrvaški jezik, toda te točke zakona niso nikjer izvajali. Taka šola ni dosegla nobenih pomembnih uspehov. Fašistična vzgoja je bila njen glavni cilj, za njo pa seveda znanje italijanskega jezika. Slednje je bilo za naše otroke silno težko, kajti ob prihodu v šolo niso poznali niti najmanjših osnov italijansčine. Razumljivo pa je, da je bil mladi rod zaradi tega prikrajšan tudi v znanju drugih predmetov. Fašistična šolska politika pa s tem ni bila prizadeta, nasprotno, to je bilo celo v njenem interesu, saj zanjo je bil naš človek nekaj nižjega in manj vrednega. Strmela je iz naših otrok napraviti janičarje, popolnoma vdana Mussoliniju pod geslom: Credere, obbedire, combattere. Kot drugod, so tudi pri nas otroke od 6. do 8. leta starosti uvrščali med tako imenovane Figli della Lupa” od 8. do 14. leta pa so dečke vključili v organizacijo Balilla”, deklice pa v Piccole ltaliane!”. S 14. letom so mladinci postali Avanguardisti”, dekleta pa Giovani ltaliane”. Leta 1927 so bila razpuščena vsa politična, gospodarska in kulturna in športna društva Slovencev in Hrvatov pod Italijo. To je bilo sklenjeno na konferenci obmejnih pokrajinskih fašstičnih tajnikov 12. junija 1927 v Trstu in 6. julija istega leta v Rimu, obenem ukinejo materinsčino v zadnjih razredih osnovnih šol ter prepovedo nadaljnje izhajanje slovenskega časopisja. Za prepovedana društva in ustanove se predvideva zaplemba njihove imovine, katera preide v last fašističnih organizacij. Ob tej priliki je bilo razpuščeno Bralno in pevsko društvo Primorsko.

Skupina vaških fantov, pripadnikov »specialnega bataliona«. Od leve proti desni (spredai): Tul Danilo, Cah Josip. V sredi: Jurada Albin, Smot/ak Viliem, Pasarit Milan. Zadai: šturman Vladimir, Šik Srečko, Tul Milan, Štrain Ignacii.

Omenili smo že aretacije številninh vaščanov ob požigu vasi leta 1921, dalje aretacije leta 1932 pa znanih demonstrativnih nastopih kmečkega prebivalstva. Odpor vaščanov do režima je prišel do izraza tudi ob italijanskem napadu na Etiopijo, zlasti pa v času španske državljanske vojne, dosegel je pa višek nepo sredno pred začetkom druge svetovne vojne in v prvih letih vojne same.
Tik pred drugo svetovno vajno je prišlo do pomembnega dogodka v gostilni na Križpotu. Vaškim fantom je bila v napotje Mussolinijeva slika, ki je visela na steni gostišča. V zadeva sta vpletena Slavka Olenik in Marij Tul (mlajši), med katerima je prišlo da nekega prerekanja, nakar je Slavko Olenik slika snel in ja strgal. (Slavko izhaja iz zavedne antifašistične družine na Ulici, ki je v NOB bila v pravem smislu osrednja postojanka adpoara). Dogodku so prisostvovali še sledeči vaški fantje: Jordan Tul. Stanko Smatlak, Edvard Zobin in Zorko Štefančič. Za zadevo je zvedel dolinski sekretar P.N.F. in dal poklicati prisotne v dolinsko kasarno na zaslišanje, nakar so jih izpustili. Dejansko so pa policijske oblasti prekršek zabeležile in ukrepale ob poznejši priložnasti. Eden od preživelih (Edvard Zobin) je takole opisal poznejše ukrepanje: » Začetka leta 1940 so prišli kvesturini v Akvilo, kjer sem bil zaposlen, in me odpeljali v Trst. Ne da bi me prej zaslišali, sem ostal zaprt do naslednjega dne. Na zasli- šanju so me spraševali, če poznam Slavka, Jordana in druge. Ker nisem hotel odgovarjati, so mi takoj prisolili nekaj klofut. Odpeljali so me nato v zloglasne koprske zapore skupno z Zorkom Šturmanom, Zorkom Štefančičem in Jordanom Tulom. Tam sem prebil tri mesece (od teh dva meseca sam v celici). Nato so me poslali domov, toda že po enem mesecu so se »premislili« in me ponovno zaprli za en teden, nakar so me poslali v internacijo v bližino Rima. Dodeljen sem bil neki družini, pri kateri sem moral delati, dvakrat dnevno pa se javljati na karabinjerski postaji.«
Aretacije niso bile v tem času nekaj izjemnega, temveč postajajo pogosta praksa fašistične nasilne vladavine. Že vsak najmanjši in nedolžen prekršek (n.pr. slovensko petje) je bil opravičljiv razlog za preganjanje. Zasliševanja pred fašističnimi sodišči so zaslišanca spravila v brezpraven položaj kajti niso ga ščitili niti tisti zakoni, ki jih je fašizem sam postavil.