Večina ljudi vidi v ljudski noši samo folklorno zanimivost. Za nas, zamejske Slovence, pa ni le to. Ljudska noša je predvsem dokaz naše narodne identitete, naše prisotnosti na tem ozemlju. Obenem je tudi simbol boja naših prednikov, boja za samobitnost in uveljavitev. Nošo so oblekli ob vsaki pomembnejši priložnosti. Že od daleč so jih po njej lahko prepoznali, kdo so in od kod prihajajo. Po drugi svetovni vojni so domačini, v želji po novem in sodobnejšem pohištvu, uničili ali prodali mnogo starih skrinj in predmetov, ki so jih sicer spominjali na stare čase. Skupaj s skrinjami so žal zavrgli tudi marsikatero nošo. V želji, da bi odkrili in ohranili za naše potomce čim več ljudskega blaga, smo se pri Prosvetnem društvu Mačkolje odločili, da izvedemo v vasi raziskavo o domači ljudski noši. Obiskala sem starejše domačine iz različnih družin in se z njimi razgovarjala. Nekatere pogovore sem posnela na magnetofonski trak. Opis noše, ki so ga nudili glavni informatorji, sem pustila ločeno, ostale podatke pa sem strnila v povzetek, ki je podan na koncu. Z delom sem začela spomladi 1983, končala pa 3. novembra 1985, ko je bila v dvorani srenjske hiše v Mačkoljah predstavitev vaške ljudske noše in razstava starih ogrinjal, krponov. V vasi sem našla šest rokavov, ki so del noše, del spodnjega kamižota, šestnajst krponov, eno turško ruto, dve naglavni ruti in staro sliko dveh domačink v noši. (…) Kasneje sem našla še dekliški jopič in dva rokava. Iz vsakega od odkritih delov noše dihata ljubezen in zavzetost, ki so ju naše prednice vpletle med šive in čipke.Z izdajo te publikacije želim vzpodbuditi mačkoljanske žene in dekleta, da bi nošo vzljubile in se odločile, da si jo tudi same sešijejo. Nošo moraš ljubiti; le tedaj jo s ponosom oblečeš.