50. let od tega so Mačkolje dobile vodno napeljavo in električno razsvetljavo. Razvoj je prišel tudi v našo vas. Vojne rane so se še celile, a življenjsko navdušenje je bilo veliko. Mladi so se radi zbirali, prepevali, ustanovili so zbor. Takratni župnijski upravitelj, g. Stanko Janežič, je rad vabil k sebi, na vaški oddih, svoje prijatelje. Radi so prihajali – Peterlin, Beličič, Šah in drugi. Obenem pa je mladi duhovnik spodbujal vaško mladino k prirejanju srečanj s kulturno in izobraževalno vsebino. Pečat jim je dal on sam in njegovi tržaški prijatelji. Bili so to prvi “slovenski večeri”. Njihova osnova je bila “prosveta”: vzgajanje h kulturnim in duhovnim vrednotam. To delo je zadobilo organizirano obliko 5. maja 1952, ko se je z ustanovnim občnim zborom rodila Slovenska katoliška prosveta Mačkolje. Vrstile so se prireditve in srečanja, prirejali so predavanja in izlete. Delovanje je bilo bogato, pestrilo je vaško življenje v času, ko še ni vladala televizijska osamitev in so se ljudje radi shajali pod lipo sredi vasi ali pod kostanji pred cerkvijo. Društveno življenje je potekalo v srenjskih prostorih nad “Torkljo” ali na lesenem podu “stare šole”. Sezone so se vrstile od jeseni do pomladi – poletni premor je bil nujen spričo truda, ki ga je večina vaščanov vlagala v kmečka opravila. Potem pa se je porodila nova zamisel: prireditev na prostem, ki bi združevala bogato kulturno ponudbo z družabnostjo. Na binkoštno nedeljo leta 1963 so ciklostilirani lističi vabili na prvi “Praznik češenj” v Mačkolje. Kdo ve, če si je kdo izmed prvih prirediteljev predstavljal, da bo “Praznik češenj” v teku štirih desetletij postal eden izmed najbolj priljubljenih vaških praznikov na Tržaškem? Najbrž ne, a sedanje izvedbe, ki so s svojo množičnostjo prav gotovo izgubile tisti pristen čar prijateljske družabnosti ob slovenski besedi in domačih dobrotah, še vedno izpričujejo pomen začetne zamisli in njeno prenašanje iz roda v rod. Na polovici bogatega in razgibanega društvenega življenja, leta 1976, so se takratni člani odločili, da spremenijo dotedanji pravilnik in naziv.Društvo se je po novem imenovalo Prosvetno društvo Mačkolje. Delovanje je skušalo nadaljevati v smeri začetne tradicije, obenem pa se je želelo spoprijemati z novimi izzivi spremenjenih družbenih razmer. Ena od velikih novosti je bila tudi v tem, da se je cerkveni mešani pevski zbor priključil društvu. Zbor, ki je že od svojega nastanka leta 1949 gojil tako cerkveno kot posvetno pesem, je s tem postal najživahnejši društveni odsek. Svojo pevsko pot nadaljuje še danes s pomlajenimi močmi. Poleg petju se društveni člani posvečajo tudi ljubiteljskim dramskim uprizoritvam. Druga stalnica v društvenem delovanju pa je skrb za ohranjanje etnološkega bogastva in zgodovinskega spomina – odraz tega so številne razstave in knjižne izdaje.
V kamnu vklesana duša
Imena predelov neke vasi nosijo v sebi osebne spomine in skupinski spomin njenih prebivalcev. Ulice, trgi, dvorišča, skriti kotički otroških iger in zaljubljenih pogledov, zaupni prostori domačnosti, prostori rojevanja in umiranja. Imena, ki zvenijo v vsej lepoti slovenskega narečja, izgovorjena s preprostostjo in spoštovanjem do ljudi, ki tu prebivajo. Teh imen ni na nobenem smerokazu, ker so bila doslej zapisana le v srcu in spominu Mačkoljank in Mačkoljanov. V zadnjih desetletjih pa se je vas spremenila tako po zunanjem izgledu kot tudi po strukturi prebivalstva. Priseljeni sovaščani najbrž ne poznajo teh imen, prav tako jih ne poznajo popotniki, ki obiščejo našo vas. Zato smo se pri Slovenskem prosvetnem društvu Mačkolje odločili, da postavimo kamnite table z nazivom glavnih predelov vasi. Obris helebarde ob samem imenu se navezuje na nočne straže, ki so v davni preteklosti bdele nad vasjo, hkrati pa nas spominja na pretekle pobude, s katerimi je želelo društvo rešiti pred pozabo bogastvo materialne in duhovne dediščine naše vasi – od razstav in knjižnih izdaj do oživitve mačkoljanske ljudske noše in dramskih prizorov v narečju. Hvaležni smo lastnikom stavb, na katere smo postavili table – s svojo privolitvijo so omogočili to pobudo in s tem so oplemenitili podobo celotne vasi. Naša zahvala gre tudi prof. Lučki Abram za jezikovno svetovanje pri narečnem zapisu ter mojstru kamnoseku Pavlu Hrovatinu, ki je v repenskem kamnu udejanjil našo zamisel.
V teh kamnitih tablah je vklesana duša naše vasi in njenih prebivalcev, v njih so korenine našega rodu, v njih so Mačkolje, u’d Pila du Kr’žišća.
Niko Tul – predsednik SPD Mačkolje
Vse naše vasi imajo v sebi toliko bogastva, saj se je nekoč vaški človek izražal z vso svojo skromnostjo in preprostostjo. Zanj je bilo važno orodje, obleka, hrana, razni manjši ali večji cerkveni prazniki, tista vaška vsakdanjost, ki razlikuje eno vas od druge in prav zato dobiva svojo edinstvenost, ki je neponov- ljiva. Vsemu temu je bil naš prednik sposoben dati poseben pečat in to lahko odkriva le pozoren domačin, ki je nekako poklican, da spravi na dan to krajevno lepoto. (…)
Menda je sedanja doba nekakšna prelomnica: danes namreč skušamo spraviti na papir našo preteklost, dokler imamo še neko vez, saj bo jutri lahko že prepozno. Opaža se že neka oddaljenost od tega, kar je bilo nekoč. Nočemo oživljati nekdanjo- sti, ker je to nemogoče in obenem nesmiselno, želimo pa, da je zapisano, saj velja stari pregovor: Kar ni napisano, ni obstajalo. In kako še je obsta- jala naša preteklost! Sedaj je torej naša dolžnost, da vse to ohranimo za zgodovino, za kulturo, za tiste, ki bodo prišli za nami.
Dušan Jakomin,
uvod v knjigo Mačkoljanska ljudska noša, 1996