prvi-praznikTedanji člani Prosvetnega društva “Mačkolje” so si praznik zamislili kot “družabno srečanje družin na prostem ob veselem kramljanju, petju in prigrizku domačega kruha in drugih dobrot.” Pri tem je imel velike zasluge takratni mačkoljanski župnik dr. Stanko Janežič. Na 10. Prazniku češenj leta 1972 se je takole spominjal začetkov te priljubljene prireditve:

“Leta 1963, ob prvem Prazniku češenj v Mačkoljah, je bila pomlad kakor letos. Le manj dežja in več sonca je nosila s seboj. In več češenj je zorelo po njivah in paštnih. Sonce in zelenje dreves in trav in rdečina prvih češenj so me večkrat izvabili iz hiše in s ceste na ta tihotni grič, od koder je tako lep pogled na mačkoljansko vas, na Osapsko dolino in Tinjan, na Prebeneg in na Socerbski grad, na Breg in na svet vse naokoli. Ali ne bi bil tu najlepši prostor za praznik pomladi, ki bi mu lahko dali ime Praznik češenj zaradi prvih rdečih vaških sadežev, s katerimi bi mogli postreči vsem, ki bi hoteli priti poslušat domačo pesem, slovensko besedo in vesele melodije kitare, harmonike in drugih glasbil? Tudi pristna domača kapljica naj bi po svoje pripomogla k dobri volji bližnjih in tudi daljnih gostov. Zamisel je dosegla uresničenje. Ne brez težav, razdvajanj in nasprotovanj. Ko je bilo razvidno, da je poskus uspel, pa se je vsa vas kar navdužila zanj in po nekaj letih je bilo jasno, da mora Praznik češenj postati in ostati tradicija za dolgo dobo.


janezicŽe takoj na začetku je bil Praznik namenjen vsem domačim vaščanom in okoličanom in vsem tržaškim Slovencem. V privlačni obliki naj bi krepil ljubezen do slovenske besede in kulture, do domače zemlje in vseh človekovih vrednot, obenem pa naj bi prinašal pristno veselje, ki ga je danes na splošno tako malo. Pritegnil naj bi tako mlade kot srednji rod, pa tudi starejše. Vse, brez ozira na starost in nazor, naj bi povezoval v veliko, raznoliko, vendar nekje med seboj usklajeno družino. Program naj bi bil tak, da bi vsakdo našel v njem nekaj svojega, nekaj, kar ga bo na Praznik navezalo, da se mu zlepa ne bo mogel odreči.” Praznik češenj je resnično postal tradicionalna prireditev, ki privablja obiskovalce od blizu in daleč. Starim, ki so postali že “redni gosti”, se vsako leto pridružujejo novi, saj na prazniku “vsakdo najde nekaj svojega”. Podoba “praznika”, kot mu pravimo sodelavci, se je v teh 35 letih precej spremenila. Nove družbene razmere in bližina tržaškega predmestja so pripomogle k temu, da je tudi na Prazniku češenj zavel “potrošniški” veter. Za Tržačane je to zelo priljubljena “šagra”, med mladimi in manj mladimi člani Prosvetnega društva “Mačkolje” pa ostaja živa zavest, da mora biti “praznik” tudi izraz kulturne ustvarjalnosti tukajšnjih ljudi, saj se lahko le na ta način ohranita njegov izvirni duh in njegov slovenski pečat.