Moja vas
Mešani pevski zbor Mačkolje deluje v istoimenski vasi v bližini Trsta neprekinjeno že celih 60 let. Zvestoba lastnim koreninam in spodbuda, ki jo zbor črpa iz zastavljenih novih izzivov, sta poroštvo za sedanje in bodoče uspešno delovanje. Njegovi začetki segajo v mesec maj 1949, ko so se dotedanjim cerkvenim pevkam pridružili še moški glasovi. Pevci so kaj kmalu segli tudi po ljudskih in drugih posvetnih skladbah, tako da je zbor pogosto stopil s kora domače cerkve in nastopal na koncertih in prireditvah v vasi in okolici.
V šestih desetletjih obstoja so se v sestavu zvrstili kar trije rodovi pevcev in pevk, taktirko pa si je predalo 11 zborovodij. Od leta 1976 zbor deluje v okviru Slovenskega prosvetnega društva Mačkolje kot njegov najživahnejši del, ki v sebi združuje kulturno, umetniško in družabno plat. Kmalu po proslavljanju svojega petdesetega jubileja je zbor izbral pot pomladitve sestava z vzporedno kakovostno rastjo in dodelavo pevske tehnike, kar je še posebej razvidno v zadnjih šestih letih, odkar je mesto zborovodkinje prevzela Andreja Štucin.
V repertoarju zbora, ki zaobjema bogat razpon pevske literature, vse od sakralnih skladb preko priredb znanih ljudskih napevov pa do sodobnih vokalnih del, iz najrazličnejših stilnih obdobij, se razodevata njegovo vztrajanje v svojem dvojnem poslanstvu cerkvenega in društvenega zbora ter plemenita skrb za ohranjanje slovenskega petja kot pomembnega kulturnega in združevalnega dejavnika na zahodnem robu slovenskega narodnega prostora.
Mladostna zagnanost in želja po stalnem napredovanju sta pripomogla k temu, da se je zbor rad spoprijel z novimi pomembnimi izkušnjami, kot na primer gostovanje pri rojakih v Berlinu februarja 2005, sodelovanje na mednarodnem pevskem tekmovanju Mundi Cantant v Olomoucu na Češkem junija 2006, kjer je zbor prejel srebrno plaketo v kategoriji s sakralnim programom, zmaga na natečaju cerkvenega zborovskega petja Bogomir Špacapan v Podgori pri Gorici aprila 2007 ter sooblikovanje osrednje proslave ob slovenskem kulturnem prazniku v Trstu in Gorici februarja 2008. Mačkoljanske pevke in pevci so svoje pesmi ponesli na številne samostojne nastope in pevske revije, kot sta Primorska poje in Pesem jeseni. V času, ko zavest pripadnosti skupnemu evropskemu domu briše mejo, ki je dolga desetletja zaznamovala ta prostor, pa so še posebej pomembni nastopi in pevska sodelovanja na slovenski Obali. Na ta način se, sicer posredno, vrednoti in ponovno obuja zgodovinsko povezanost vasi Mačkolje z zaledjem slovenske Istre.
Dober večer, Bog daj
MePZ Mačkolje deluje v sklopu SPD Mačkolje.
Za kontakt lahko pišete preko kontaktne pole na naši spletni strani
ali na naslov:
Slovensko prosvetno društvo Mačkolje
27 – Dolina 34018 Trst Italija
Elektronksa pošta:
spd.mackolje(at)gmail.com
O nas pišejo…
Čestitka Mešanemu pevskemu zboru Mačkolje ob 60-letnici
Na nekatere pevke in pevce Mešanega pevskega zbora Mačkolje me veže skoraj tridesetleten spomin. Z ostalimi sem se bežno spoznal ob priliki izvedbe pesmi K tebi potujem, ki sem jo na besedilo rojakinje Neže Mavrer uglasbil nalašč za Mačkoljane. Prijateljske vezi pač lažje sprostijo navdih. Zbor sem kasneje srečeval na raznih nastopih in celo tekmovanjih. Vedno sem se vzradostil njihove rasti in uspehov pa tudi priznanj. Celo kakšnega prvega mesta se rad spominjam, čeprav tekmovanj v prepevanju nimam najrajši (ali lahko tekmujemo v ljubljenju?).
Spoštovanje do zbora pa ni vezano samo na pravkar omenjeno. Zelo rad pomislim vedno, ko potujem v Trst, na poznane prijatelje in na tiste, ki v zaselkih ob italijanski meji postavljajo mejnik slovenskemu kulturnemu prostoru s plemenitostjo srca in negovanjem vsega, kar so jim predniki izročili v varstvo in dar. To pa lahko storijo, vem, ker imajo v srcu pesem, ki zaliva ljubezen. Če je pridevnik tisto, kar določi vsebino reči in sploh vseh stvari (rodovitna/izsušena/uničena zemlja, ali pa pridevniki kot pristna/ljubosumna/iskrena/hinavska/topla/preračunljiva ljubezen…), potem tudi ljubiteljsko petje v zboru nosi svoj najgloblji smisel v ljubezni. Ljubezen je – konec koncev – tudi tista, ki zaznamuje zbor, ki zavestno goji slovensko umetno zlasti pa slovensko ljudsko pesem, ki je tako spomin in večna navzočnost naših pradedov in pramater v krhkem utripu sozvočij, ki jih spočnejo srca pevk in pevcev, rodijo pa njihova grla – kot dar naklonjenim ušesom sorojakov.
Ker v življenju ne hlastam za zvokom, ki bi ga imel kot materijo za čim večji iztržek v valuti slave ali denarja, rad pristopim, prisedem, posedim ali le prisluhnem tam, kjer iz srca zapojo: spoštljivo do sebe, sorojakov in naših prednikov, v navalu radosti ali v srce parajoči stiski, v prekipevajoči ljubezni ali v lečenju nevidnih ran sovražnega besa. Iz srca zapeta pesem je kakor zvon, ki oznanja poldan, jutro in večer na popolnoma enak način tisti v zvoniku stolnice kot tisti v zvoniku na samotnem gričku zakotne vasice v samotnih gorah, natanko enako odmerjata čase in dneve tisti v bronu in tisti iz železa. Tudi iz srca zapeta pesem je najprej ljubi domači zvon: srca, duše, vesti, vasi, dežele, naroda… In zakaj bi bilo v Mačkoljah drugače?
Ivan Florjanc
Z mešanim pevskim zborom Mačkolje sem imel priložnost sodelovati, ko je Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta ob 100-letnici rojstva Ubalda Vrabca priredila tradicionalni božični koncert v stolnici sv. Justa v Trstu z monografskim programom njegovih skladb. Poleg pesmi za otroške zbore so bile na sporedu skladbe za odrasle zasedbe; slednje so izvajali v združeni zasedbi zbor Sv. Jernej z Opčin, zbor Igo Gruden iz Nabrežine (ki sem ju takrat vodil) in zbor Mačkolje. Andreja Štucin je vodila združeni moški zbor v izvajanju treh kolednic v Vrabčevi priredbi, sam pa sem vodil dve skladbi za mešani zbor, obe na besedilo Vinka Beličiča: Bila je noč in Božični sijaj. Zbor Mačkolje je pokazal natančno pripravo in je z glasovno svežino in prepričljivim podajanjem, ko je pozorno sledil mojim dirigentskim namigom, bistveno pripomogel k uspešni izvedbi. Koncert, ki smo ga izvajali tudi v Tolminu, rojstnem kraju Vrabčeve matere, mi je ostal v zelo lepem spominu.
Janko Ban
MePZ Mačkolje je eden redkih zborov na tržaškem, ki ga v glavnem sestavljajo odrasli pevci srednjih let . V morju otroških, mladinskih, moških in ženskih sestavov, je ta zbor eden tistih maloštevilnih mešanih “vaških” zborov, ki ne prepeva samo na domačih proslavah in revijah, temveč skuša dvigati svojo kvaliteto in dosega pomemebna priznanja doma in v tujini. Zaradi svojih značilnosti in pevske kakovosti, ki presega dimenzije vaškega nivoja, je bil MePZ Mačkolje leta 2008 izbran in povabljen k ustvarjanju glasbeno-gledališkega projekta »Kje, domovina, si?«. Na besedilo Župančičeve Dume se je zbor prvič spoprijel s stilom glasbe, ki ni ravno klasičen zborovski, spremljava pihal in trobil big-benda mu je bila pred tem tuja, struktura predstave, ki povezuje recitacijo, instrumentalno glasbo, petje in ples, pa nepoznana. Na vse te novosti se je zbor hitro prilagodil in odzval zelo pripravljeno, istočasno pa tudi ohranil visoko pevsko kakovost.
Iztok Cergolj