Zgodovina vasi Mačkolje
Nastanek vasi in izvor imena.
NASTANEK VASI MAČKOLJE
Nastanek vasi je povezan z zadnjimi stoletji srednjega veka. Naselje je nastalo na pobočju tudi zaradi dejstva, ker je bil nižinski svet pod vasjo še močviren. (O tem zgovorno pričajo ledinska imena: Močvere, Kolombar – pristan za čolne – in več nazivov Breg. Nadaljna zgodovina vasi odraža avstrijsko-beneško tekmovanje za nadoblast v Istri, kajti meja med obema gospostvoma je potekala skozi vas; hiše južno od “Ulica” (gornji del vasi) so bile pod Benečani, medtem ko je bila Ulica” avstrijska. Mejo navaja tudi urbar iz leta 1579, ki omenja halbdorf Mazcholia”. Padec Benetk leta 1797 in Campoformijski mir med Napoleonom in Avstrijo zapečati nadaljno usodo Beneške republike, ki za vedno izgine s političnega zemljevida ni odpravil prejšnje delitve in vaški predel “Ulica” ostane vezan na Prebeneg in posredno Dolino. Pomemben spomenik iz tega časa je razmejitveni kamen med srenjami (troploskovna apnenčasta prizma) z vklesanimi le slovenskimi imeni treh vasi; DOLINA – PREBENEG- MAČKOLJE.
Priimki in imena prvotnih prebivalcev, o katerih imamo podatke, kažejo na slovenski oziroma slovanski izvor (n.pr. Barut, Smotlak itd.). Nekateri ohranjeni vaški priimki pa ne dajejo videza, da so slovenskega izvora. V tem primeru gre verjetno za tedanje redke doseljence iz Furlanije in bližnjih področij pod Beneško republiko, katerih potomci so se povsem poslovenili. Med zgodovinsko najvažnejše zgradbe v vasi je šteti nedvomno cerkev. Prve vesti o njej izhajajo iz leta 1337, katera je bila posvečena sv. Hieronimu. V koženici (pergamentu), ki jo hrani župnijski arhiv v Ospu, piše, da je tržaški škof Marenzi, (baron Harensfeld) posvetil sedanjo cerkev 7. februarja 1658 v čast sv. Rufu ter naj bi v glavni oltar dal vzidati ostanke sv. Socerba, sv. Justa, sv. Jerneja in drugih svetnikov. Da se je v cerkvenih obredih že zgodaj uveljavil slovenski jezik, nam pove podatek iz omenjenega župnjiskega arhiva za leto 1716, ko je izrecno napisano, da na cvetno nedeljo poje Kristusovo trpljenje v narodnem, to je v slovenskem jeziku.
IZVOR IMENA MAČKOLJE
Glede imena vasi imamo več oblik. V zadnjih desetletjih se izmenoma uporabljata dve: Mačkovlje in Mačkolje. V listini z dne 5.1.1334 se omenja neki Jacopo de Maccogliano, še istega leta 30.9. pa Carisana. V župnjiskem arhivu v Ospu srečamo za leto 1610 izraz Mascouglia, leta 1662 Maschoule in leta 1716 Mazkolie. Ime vasi pa so si vaščani razlagali tako, da so ljudje v beneškem grbu zamenjali leva z mačko; italijanski naziv Caresana naj bi izhajal iz besede caricare- N´nakladati, kar nekako potrjuje lego vasi ob bregu sedanjih Val-, po katerih je bil tedaj mogoč promet le po vodi, saj je bila Osapska dolina le podaljšek Miljskega zaliva. Prav dejstvo, da slovenski naziv izhaja izpred leta 1420, ko so se Benečani dokončno polastili posestev oglejskega patriarha, pod katerega so prej Mačkolje spadale tudi v posvetnem pogledu, spravlja v še zagonetnjejši položaj razlago lev-mačka. Tudi domneva, da ime Mačkolje prihaja iz meč-kolje, ki naj bi imela svoj razlog v nenehnem bojevanju med različnimi oblastniki.
Tudi domneva, da ime Mačkolje prihaja iz »meč-kolje«, ki naj bi imela svoj razlog v nenehnem bojevanju med različnimi oblastniki v času srednjeveškega fevdalizma – čeprav ne povsem neutemeljena – ni dovolj prepričljiva. Priimki in imena prvotnih prebivalcev, o katerih imamo podatke, kažejo na slovenski oziroma slovanski izvor (n.pr. Barut, Smotlak itd.). Nekateri ohranjeni vaški priimki pa ne dajejo videza, da so slovenskega izvora. V tem primeru gre verjetno za tedanje redke d03eljence iz Furlanije in bližnjih področij pod Be- neško republiko, katerih potomci so se povsem poslovenili.
Med zgodovinsko najvažnejše zgradbe v vasi je šteti nedvomno cerkev. Prve vesti o njej izhajajo iz leta 1337, katera je bila posvečena sv. Hieronimu. V koženici (pergamentu), ki jo hrani župnijski arhiv v Ospu, piše, da je tržaški škof Marenzi, (baron Harensfeld) posvetil sedanjo cerkev 7. februarja 1658 v čast sv. Rufu ter naj bi v glavni oltar dal vzidati ostanke sv. Socerba, sv. Justa, sv. Jerneja in drug:ih svetnikov. Da se je v cerkvenih obredih že zgodaj uveljavil slovenski jezik, nam pove podatek iz omenjenega župnijskega arhiva za le,to 1716. ko je izrecno napisano. da se na cvetno nedeljo poje Kristusovo trpljenje »v narodnem. to je v slovenskem jeziku«. župniki so sami prevajali zgodbe o Kristusovem trpljenju iz latinščine v slovenščino.
(troploskovna apnenčasta prizma) z vklesanimi le slovenskimi imeni treh vasi; DOLINA – PREBENEG- MAČKOLJE
Helebarda iz 18. stoletja, ki so jo nosili vaški nočni čuvaji.